Zlata medalja VMSV

Vojaške oznake so v zgodovini izpolnjevale tri funkcije: označevale položaj, usposobljenost in pripadnost enoti. Njihova vloga se je spreminjala od funkcionalnega dodatka na vojaških oblačilih do stiliziranih oznak in simbolov v današnjih časih.
Oznake pripadnosti določeni enoti so poznali že Grki, Rimljani pa so že dodobra razvili in izoblikovali čine in položajne oznake, poznali so tudi že prva vojaška odlikovanja, ki so jih prvotno podeljevali za pogum v boju (phalerae). Še pred dejansko uvedbo uniform in činov so se vojaki med seboj razlikovali po oblačilih, saj so bila častniška lepša in bolj bogato okrašena kot druga, imeli so tudi boljšo opremo.
Tudi v srednjem veku je bila obleka še vedno osnovni kazalec razlik med fevdalci in njihovim spremstvom v boju – to je moralo v znak podrejenosti nositi gospodarjeve simbole. V križarskih vojnah je bil simbol razlikovanja med vitezi posameznih redov križ reda, ki so mu pripadali. Nosili so ga na ščitih in vrhnjih oblačilih. Drugi vitezi, udeleženci križarskih pohodov, so za prepoznavnost nosili živobarvne ščite z grbi.
V prvi polovici 17. stoletja oziroma med 30-letno vojno so se pojavili še dodatni simboli za ločevanje med častniki in drugimi vojaki (prepasnice, perjanice …), ki pa so še vedno krasili civilna oblačila tedanjega obdobja, saj uniform v sodobnem pomenu besede še niso poznali. Pojavile so se okrog leta 1700. Njihova osnovna skupna značilnost je bila barvitost, vsaka država pa jim je dodajala oznake, ki so vsebovale nacionalne posebnosti.
V drugi polovici 18. in v 19. stoletju je večina vojsk že nosila uniforme, pa tudi oznake za čine so bile vse bolj prepoznavne. Za razlikovanje med častniškimi uniformami so se na njih pojavili različni našitki in trakovi na rokavih in ovratnikih ter epolete na ramenih.
Odlikovanja v današnji obliki sicer obstajajo že od srednjega veka, o vojaških odlikovanjih v sodobnem pomenu besede pa lahko govorimo od konca 17. oziroma začetka 18. stoletja. Ta odlikovanja (redi), ki so se razvila iz viteških redovnih znakov, so bila v večini primerov privilegij plemstva. Poleg redov so sredi 19. stoletja uvedli priznanja nižje stopnje (medalje in križce), namenjena širšemu krogu zaslužnih, torej tudi podčastnikom in vojakom.
Sredi 19. stoletja je postajala oblika vojaških oznak vse bolj praktična. Delile so se že na tiste, ki so jih nosili le ob posebnih priložnostih, in na kamuflažne, ki so jih nosili v bojih. Izkušnje različnih vojn so namreč privedle do tega, da so uniforme postajale vse bolj nevpadljive in varovalnih barv (prva naj bi jih uvedla Anglija sredi druge polovice 19. stoletja, splošno pa so jih začeli uporabljati šele v 20. stoletju). Istočasno je nevpadljivost postala značilna tudi za vojaške oznake. V obdobju vojn je prišla do izraza še ena vloga priznanj – postala so sredstvo za spodbujanje in krepitev bojne morale.
Slovenska vojska danes pozna različne oznake: za čine, položaj, pripadnost ter oznake rodov, služb, specialnosti in vojaških šol, kot tudi priznanja, ki jih podeljujeta tako minister za obrambo kot načelnik GŠSV ter drugi poveljujoči enot SV in jih lahko prejmejo posamezniki ali organizacijske enote MORS in SV ter zunanji sodelavci in civilne institucije. Vojaški muzej Slovenske vojske ima zbirko insignij s podzbirkami: medalje, medaljoni, odlikovanja, ordeni, bojni znaki, oznake, čini in značke. V njej hranimo muzealije iz obdobja 1. in 2. svetovne vojne, bogato zbirko insignij nekdanje JLA, prevladujejo pa insignije Teritorialne obrambe in Slovenske vojske.