<< Prva stran < Prejšnja123456789Naslednja > Zadnja stran >>
|
Majniška deklaracija
Ob začetku prve svetovne vojne je narodno gibanje med Slovenci zaradi nemškega nasilja zamrlo. Maja 1917 so se slovenski, hrvaški in srbski poslanci iz avstrijskega dela monarhije združili v Jugoslovanski klub. Njegov predsednik dr. Anton Korošec je v imenu kluba 30. maja 1917 prebral v avstrijski poslanski zbornici na Dunaju deklaracijo, ki je znana kot Majniška deklaracija. V njej so poslanci izjavili, naj se vsa ozemlja monarhije, na katerih so živeli Slovenci, Hrvati in Srbi, združijo v samostojno državo.
Majniška deklaracija je proti koncu leta 1917 zelo spodbudila narodno gibanje. Posamezniki, velik del slovenske duhovščine, okraji, gospodarske organizacije in društva so Majniško deklaracijo podprli. Največ zaslug so imele žene in dekleta, saj so bili možje večinoma v vojski. Ob slovenski severni meji je bilo gibanje zelo močno, Prekmurje, ki je bilo v ogrskem delu monarhije, pa je gibanje skoraj povsem obšlo.
Majniška deklaracija
|
Dr. Anton Korošec, predsednik Jugoslovanskega kluba, predsednik Narodnega sveta za Slovenijo in Istro ter predsednik Narodnega vijeća v Zagrebu
|
Deklaracijski tabor v Žalcu, 17. marca 1918
|
Deklaracijsko gibanje
Deklaracijsko gibanje je avgusta 1918 sprožilo ustanavljanje narodnih svetov, to so bili zametki prvih slovenskih oblastnih organov. Sredi avgusta so ustanovili Narodni svet za Slovenijo in Istro. Po ustanovitvi tega osrednjega organa so bili ustanovljeni še pokrajinski narodni sveti, in sicer: za Trst (11. septembra), za Goriško (13. septembra), za Koroško (19. septembra) in za Štajersko (26. septembra). Konec oktobra je bilo ustanovljenih okoli 130 narodnih svetov.
|
Upor vojakov v Judenburgu
Največji razmah deklaracijskega gibanja je sovpadal z upori slovenskih vojakov. V Judenburgu se je 12. maja uprl dopolnilni bataljon 17. pešpolka, v Murauu 14. maja stotnija 7. lovskega bataljona in v Radgoni 23. maja 1918 dopolnilni bataljon 97. pešpolka. Med uporniki je bilo veliko vojakov, ki so se po oktobrski revoluciji navzeli revolucionarnih idej. Večina je bila izpuščena iz ruskega vojnega ujetništva in ponovno mobilizirana v avstro-ogrsko vojsko. Vsi upori so bili zadušeni, voditelji pa postreljeni.
14. maja 1918 se je uprla ena od obeh nadomestnih stotnij 7. lovskega bataljona v Murauu, sestavljena iz 200 vojakov slovenske narodnosti. Vojaki so oplenili in zažgali skladišče streliva. Dopoldne 15. maja 1918 je bil upor zadušen. V spopadih so bili štirje vojaki ranjeni, 146 upornikov je bilo razoroženih, šest jih je zbežalo. Naglo sodišče je Boštjana Olipa kot vodjo upora obsodilo na smrt z ustrelitvijo. Ustrelili so ga še istega dne.
|
Judenburg, 16. maj 1918, na smrt obsojeni uporniki s spremstvom na poti na strelišče. 12. maja 1918 so se vojaki dopolnilne enote 17. pešpolka v Judenburgu, uprli. Zahtevali so konec vojne in odpustitev vojakov na domove. Naglo vojaško sodišče je 16. maja 1918 štiri vojake obsodilo na smrt, takojšnji izvršitvi so morali prisostvovati tudi vojaki nadomestnega bataljona. 18. maja sta bila obsojena in takoj usmrčena še dva vojaka.
|
|
|
Razstave
